Dan 9 – ponedeljek, 17.7.2017 – iz Doline smrti v Las Vegas

Spanje: Treasure Island, Las Vegas

Zjutraj malo pred peto, še v čisti temi, sva se z Luko odpravila gledat sončni vzhod. Nočno življenje v puščavi je res prav zanimivo. Če včeraj čez dan nismo srečali prav nobene živali, sva jih zjutraj na poti srečala kar nekaj. Ko se pelješ mimo ali pa ti prečka cesto, je kar težko ugotoviti, katero žival si srečal. No, midva sva družno ugotovila, da so bili to zajec z velikimi ušesi (jackrabbit), pa kenguru podgane in veverice. Prav živahno je bilo.

Na poti do “Zabriskie point” naju je ujel dež. Heeej, dež v Dolini smrti je res nekaj posebnega!!! Ni ga bilo sicer veliko, le nekaj kapelj. Nebo je bilo delno oblačno in en velik črn oblak je bil nad nama. Kar nekaj ljudi se je že nabralo v Zabriskie point v pričakovanju sončnega vzhoda. Zanimivo je bilo, kako so vsi gledali v hrib na vzhodu, kjer naj bi se prikazal sonček. Toliko bolj zanimvo pa je bilo vse naokoli. Sonček je počasi obsvetljeval pokrajino in barve so bile čudovite. Od rumene, oranžne, vijolične in rdeče. In skale so vsak trenutek spreminjale svojo podobo. Podala sva se še na Dante’s View, to je razgledna točka 1669m visoko, od koder se odpira krasen pogled na hribe in kotanjo Badwater. Tukaj sva srečala le enega fotografa, ki je ob stativu čakal na pravo svetlobo za svoje fotografije. Sicer pa mir in tišina, prostrana pokrajina daje občutek brezčasnosti.

Po zajtrku v hotelu smo počasi odrinili proti Las Vegasu. Peljali smo se po “Old Spanish Trail”, stari španski trgovski poti. Ta je povezovala severna naselja Nove Mehike z naselji okoli Los Angelesa v Kaliforniji. Dolga je bila približno 1900 km in je potekala preko področja visokih gora, suhih puščav in globokih kanjonov. Velja za eno najbolj napornih od vseh trgovskih poti kdajkoli delujočih v ZDA. Danes je to normalna cesta, po kateri pa se vozijo le navdušenci. Na nekaterih delih je asflat že malce dotrajan, a ni hudega. Po celi poti smo srečali le 5 avtomobilov.

V Las Vegas smo prispeli zgodaj, že okoli 12ih. Prijavili smo se v hotel in šli na kosilce kar v hotelu. Možnosti izbire je res veliko. Samo naš hotel ponuja najmanj 10 različnih, kje je še vse ostalo v mestu. Po kosilu počitek, igranje kart in poskus, da Luka in Max uredita HBO. Začela se je namreč nova sezona Igre prestolov. Potem prvi shopping čez cesto v Fashion Show. A se nam je kar mudilo, ker smo šli zvečer na tekmo.

To je bila res sreča. Ko smo imeli že celo pot splanirano in hotele rezervirane, Max ugotovi, da je prav 17.7. finale NBA Summer League v Las Vegasu. HURA!!! Karte smo kupili že v Ljubljani in tako danes doživeli NBA tekmo v živo. LA Lakers proti Portland Trail Blaizers. Dvorana je bila polna, večina nas je navijala za Lakerse, ki so na koncu tudi zmagali. Na tekmi je bil Magic Johnson, ki je imel vsak odmor vrsto ljudi pred sabo, ki so želeli njegov podpis ali pa se z njim slikati. Navdušeni! Prav sem štirih je bila tekma danes TOP dneva!

     Če dobro pogledaš, vidiš mavrico v sredini. 

    Pogled na kotanjo Badwater z Dantes’s View.

     Old Spanish Trail

Dan 7 – sobota, 15.7.2017 – Sekvoja park

Dan 6 – petek, 14.7.2017 – Yosemite Valley

Dan 5 – četrtek, 13.7.2017 – Odkrivanje lepot Yosemite

Dan 4 – sreda, 12.7.2017 – premik iz obale v notranjost

Dan za premik, dan za refleksijo in načrtovanje. Iz moderne Amerike in mestnega vrveža v naravo in Ameriko, kjer se je čas ustavil. 

Dan 3 – torek, 11.7.2017 – San Francisco

Vreme v San Franciscu nas je malce presenetilo. Sijalo je sonce, a bilo vseeno kar precej hladno. Ko zapiha veter, pa je občutek še hladnejši. Segreje se nekje do 20 stopinj. Dolgi rokavi nikakor niso bili odveč, tudi jakne so prišle še kako prav.

Sears Fine food. Bistro, kjer se je čas ustavil. Ambient zanimiv, poln starih predmetov in fotografij. Hrana odlična, zajtrk ameriška klasika. Na mizo smo čakali v vrsti. Kasneje smo ugotavljali, da so vrste tukaj nekaj normalnega. Ljudje potrpežljivo čakajo. V Sloveniji skoraj ne vidiš, da bi ljudje čakali na mizo. Če mize nič, pač najdemo drugo možnost. Tukaj se čaka povsod. Rezervacij pač žal nismo delali in smo se ravnali po trenutnem navdihu. V marsikaterem lokalu rezervacij ne sprejemajo.

Sprehodili smo se po “Financial district”. Počutila sem se precej domače 🙂 Kamorkoli si se obrnil, banka. Stavbe impresivne, stolpnice visoke, arhitektura lepa. Človek je res mali, ko stoji tam spodaj. Podoba mesta popolnoma drugačna od tistega, kar smo videli včeraj. Ob morju smo našli tržnico, Ferry Building Marketplace. Sam objekt je zanimiv, pričakovanja glede ponudbe so bila bistveno večja. Nič novega, ničesar, česar ne bi nekje že videli in poznali.

Popoldan smo na letališču prevzeli avto, ker naj bi bila izbira tam največja. Stric na Alamu nama je želel prodati “upgrade”, a se nekako nisva pustila prepričati. Na koncu pogovora je že precej popustil s ceno, a sva vztrajala pri svojem. Zanimive prodajne taktike, ni kaj. Tudi tukaj vrsta dolga, reda pri prevzemu pa nobenega. Potem opazuješ ljudi, njihove reakcije, tipe avtov, ki so si jih omislili. Avtomobili tukaj so res veliki. Celo en fičko je bil v garaži, a je bil v manjšini. Mi smo se odpeljali s črnim Jeep-om, ki še “smrdi” po novem.

Sledila je kratka vožnja po Pacifici. Cesta ob morju, na eni strani hiške, na drugi sipine peska in morje. To me je spomnilo na atlantsko obalo na Nizozemskem. Z razliko od tega, da je bilo tam čisto, tukaj pa je vse polno smeti. Tudi mesto je precej umazano. Na tleh so smeti, listje od lanske jeseni,… Morje je bilo razburkano in mrzloooo. Ja, morala sem noge namočit v Pacific 🙂

ZOO je že stalnica na naših potovanjih. Nekako ne moremo mimo. Je bil prav simpatičen, čeprav ne moremo mimo tega, da ga primerjamo z drugimi. Zaenkrat je še vedno vodi ZOO v Roterdamu. Smo pa prvič v živo videli simpatično koalo. Poleg tega sta nam je bila všeč še “hipo” in mravljinčar.

Končno, za piko na i, smo prišli tudi do znamenitega Goden Gate-a. Most je res impresiven. Zaščitni znak mesta. Sledila je vožnja do hotela, ki je bila na trenutke kar stresna. Luka za volanom, jaz navigator. Večerja v Tad’s steakhouse. Bolj kot fast food, čeprav je bila hrana dobra. Jutri spakiramo in odrinemo proti Yosemite.

TOP dneva:
Luka – Golden Gate Bridge
Maja – Golden Gate Bridge
Max – Goden Gate Bridge
Eva – Golden Gate Bridge

Dan 2 – ponedeljek, 10.7.2017 – San Francisco

Max – možnosti, ki jih ponuja shopping v San Franciscu (ni da ni različnih superg 🙂 )

Luka – vožnja s tramvajem

Maja – presenečenje, da v China town najdeš simpatično restavracijo z okusno hrano

Dan 1 – nedelja, 9.7.2017 – Iz Ljubljane v San Francisco

Pot iz Ljubljane do San Francisca je dolga. Max je izračunal, da smo bili na poti več kot 24 ur. A vsi smo bili polni pričakovanj, zato je minila hitro.

Zjutraj ob 6.15 smo štartali iz Dvora. Na cesti razen voznikov na prehitevalnem pasu na srečo ni bilo posebnosti. Prvi znak, da gremo v ZDA, smo zaznali na letališču v Benetkah v vrsti na check-in, ko nas je gospodična prijazno izprašala podrobnosti glede bivanja, preverila ESTA prijavo ter povratno karto. Let Amercian Airlines je bil “overbooked” in komaj so našli sedeže, da smo sedeli blizu skupaj. Dva po dva, drug za drugim. Eva in Max seveda skupaj. Let brez posebnosti (9 ur), priložnost za ogled filmskega maratona. Kar nekaj zanimivih filmov je bilo na voljo. Začuda mi je bila tudi hrana (testenine s špinačo) dobra.

V Philadelphii je bil prehod čez mejo hiter. Vsi strahovi, da imamo premalo časa, da so uradniki zoprni,…so bili odveč. Na meji so nam vzeli prstne odtise in nas slikali. Z izjemo Eve, ker še ni stara 14. Si je pa lahko zato sama odtisnila žig v potni list 🙂 Je pa Gilbert-a, uradnika na meji, zanimalo, zakaj smo si izbrali prav San Francisco. Je rekel, da je drag in da je celotna California na pol španska. In potem povedal, da v Ameriko prihaja vedno več priseljencev in da ga zelo skrbi za prihodnost. Iz tega razloga sam nima otrok. Je res zanimivo, kako so Američani odprti.

Let v San Francisco sem prespala. Pristali smo sicer ob 9ih zvečer po lokalnem času, da v Ljubljani je to 6 zjutraj, zato me je zmanjkalo. Nato dvig prtljage in s taksijem do hotela. Stanujemo v hotelu Clift San Francisco, ki ga je dizajniral Phillip Stark. Lobi je prav zanimiv, več danes nismo uspeli pogledat.

TOP shit dneva:
Eva – ko si je lahko sama odtisnila žig v potni list
Max – pristanek v San Franciscu
Luka – let čez Atlantik
Maja – ko na letališču opaziš “Dog relief area”, “ojojoj, ti američani”, si misliš