Potovanja in avanture

Los Angeles je bil zadnja postaja našega potepanja

August 1, 2017

Dan 20-22 – petek-nedelja, 28.7.-30.7.2017 – Los Angeles

Los Angeles je zadnja destinacija našega potepanja. Ime Los Angeles je španski izraz za angele, zato mestu velikokrat rečejo mesto angelov. Je mesto velikih razsežnosti in velikih protislovij. Na eni strani vidiš bogastvo in prestiž, na drugi strani pa toliko brezdomcev, kot smo jih videli tukaj, jih nismo nikjer drugje. Mesto ima 4 milijone prebivalcev, z okolico kar 13 milijonov in je drugo najbolj gosto poseljeno mesto v ZDA.

Prispeli smo v petek okoli enih. Imeli smo kar nekaj zapletov, preden smo našli mikrolokacijo hotela. Ni ga čez dober zemljevid na papirju in malce zdrave pameti. Online zemljevidu se je namreč vmes nekajkrat zmešalo in je menjal navodila iz sekunde v sekudo in potem je res težko… Udobno smo namestili v hotel Millenium Bilmore v Downtown L.A., se malce spočili in nato šli v akcijo. “Ajde gremo” je bila verjetno najpogostejša fraza našega potovanja.

Prvi cilj je bil Staples center. Zanimivo je videt kipe slavnih košarkašev (Shaquil O’Neill, Magic Johnson, Jerry West in Karim Abdul Jabbar) in hokejistov. Na steni smo našli tudi zapisano ime člana ekipe L.A. Kings Anžeta Kopitarja. Sledilo je obvezno fotkanje, pa sprehod po trgovini. Shopping je bil na vrsti tudi še v nadaljevanju popoldneva. Uspešen! 🙂

V soboto smo odrinili proti Hollywoodu, se sprehodili po Aveniji slavnih (Walk of fame) in popeljali po Sunset Boulevarju. Tudi na Venice beach nismo pozabili. Mislim pa, da nihče ni bil prav posebej navdušen nad tem, kar smo videli.

Glavna svetla točka L.A. je bila HRANA. Tukaj smo si res privoščili. Zajtrk (kar dvakrat na istem mestu, si morete misliti, da je Luka to preživel?!??) v francoski Pitchoun Bakery&Cafe. To je bil meni najboljši zajtrk na celem potovanju. Moj izbor je bil sendvič z avokadom in poširanim jajčkom. Prvi dan smo večerjali v italijanski restavraciji Giulia in končnooo našli nekaj dobrega italijanskega. Predvsem so bile porcije normalne in ne gigantsko ameriške. Za piko na i pa smo si privoščili še suši s Sugarfish by sushi nozawa. Slastno!

Petkov top dneva:

Luka – večerja v Giulia-i, končno nekaj italijanskega

Eva – večerja v Giulia-i (tagliatele bolognese z jagenčkom, uauu)

Max – Staples center

Maja – večerja v Giulia-i

Sobotni TOP dneva:

Luka – suši v Sugarfish

Eva – suši v Sugarfish

Max – suši v Sugarfish

Maja – desert – po sušiju smo preizkusili še cupcake Sprikles (smo jih našli prejšnji dan, a smo šli mimo) in so presenetili na celi črti. TOP!

TOP dneva (nedelja&ponedeljek):

Eva – prihod domov

Max – spanje doma v svoji postelji

Maja – The last bookstore

Luka – California pizza kitchen

Nazaj na zahod, tudi po Route 66

July 28, 2017

Dan 19 – četrtek, 27.7.2017 – Route 66

Dolgo pot smo prevozili danes. Na vzhod smo potovali počasi, nazaj pa danes velik del poti v enem kosu. Prevozili smo kar 519km. Iz Williamsa vse do 29Palms, kjer smo prenočili.

Del te poti smo prevozili po slavni Route 66, dobrih 250 km. Route 66 je bila nekoč glavna cesta v Ameriki, ki je povezovala Chicago in zahodno obalo. Danes je najbolj ohranjen del te ceste prav med Ash Fork-om in Topock-om, ki smo ga prevozili tudi mi. Mesteca ob cesti so zelo različna. Večinoma najdeš kakšen mali muzej, pa en kup trgovin s spominki, kakšno restavracijo in bencinsko črpalko. Najbolj pa se je čas ustavil v kraju Oatman, kjer oslički kraljujejo na cestah.

Top dneva:

Max – oslički

Eva – NIČ in trinajst klicajev (ker jo je Max razjezil)

Luka – Oatman

Maja – Oatman

Cowgirl – po priporočilu prodajalke, kjer smo kupovali škornje, smo šli po sladice v Cowgirl. TOP!

Coffee cake, delicious.

Še malo Grand Canyon-a

July 27, 2017

Dan 18 – sreda, 26.7.2017 – Grand Canyon

Danes smo si vzeli še en dan za Grand Canyon. Sprehodili smo se po Hermit Road na zahodnem delu parka. Hodili smo čisto ob roku kanjona in se vmes ustavljali na razglednih točkah. Na določenih mestih se je videlo tudi reko Colorado in s pogledom smo ujeli raftarje, ki so se spuščali po reki nazdol.

Še bo treba pridet v Grand Canyon in se peš spustiti iz vrha do reke. 🙂 To mora biti res doživetje!

Popoldan smo odrinili proti Williamsu, kjer smo imeli rezerviran hotel. Williams je malo mestece, kjer je nekoč tekla slavna Route 66. Nekaj tega utripa je videti še danes. Zvečer smo naredili krateh sprehod po tej eni ulici, kjer najdeš prav vse. Od bencinske črpalke, motelov, trgovinic z darili, trgovin z usnjenimi izdelki (predvsem kavbojskimi škornji) in klobuki ter polno restavracij.

Končno Grand Canyon

July 26, 2017

Dan 17 – torek, 25.7.2017 – Grand Canyon

Končno je prišel dan za Grand Canyon. Zjutraj smo iz Page-a odrinili kar zgodaj. Najprej smo se ustavili malce naprej od našega hotela in si z vrha v jutranji svetlobi ogledali Horseshoe. Neverjetno! Tudi svetloba je bila prav posebna. Zbirali so se oblaki, skozi njih je na trenutke posijalo sonce. Uauu.

Sledila je vožnja po cesti 98 do Grand Canyona. Pot vodi čez indijanski rezervat Navajo, ob poti sem ter tja vidiš zaselke in samostojne hiške. Čisto preproste. Ob poti prodajajo indijanski nakit in druge izdelke. Ker smo bili zgodnji, je bilo polnih bolj malo stojnic.

Bolj smo se bližali velikemu kanjonu, slabše vreme je bilo. Shladilo se je na 14 stopinj celzija, mi pa oblečeni za v puščavo – kratke hlače in majčke na naramnice. Na prvem postanku smo še nekaj videli, sledila je pa čista megla. Vzeli smo si odmor za kosilce, potem pa vseeno odrinili naokoli. Iskali smo mesta, kjer se je dalo prebrati ali videti kaj zanimivega znotraj – muzej, pa visitor center,… Kmalu se je zjasnilo in Grand Canyon se nam je pokazal v vsej svoji veličini.

Ker nam jo je tako zagodlo vreme, smo se odločili, da se jutri vrnemo in še dopoldan preživimo tukaj! Na srečo spimo zelo blizu.

Top dneva:

Eva – zbiranje štampiljk po velikem kanjonu

Max – vedute Grand Canyona

Luka – prvi pogled na Grand Canyon

Maja – jutranja panorama na Horseshoe

Kopali smo se v Colorado river

July 26, 2017

Dan 16 – ponedeljek, 24.7.2017 – kanjon Antelope in reka Colorado

Danes smo imeli na sporedu dve organizirani aktivnosti, ki smo jih rezervirali že v Ljubljani. Zjutraj smo si šli najprej ogledat Antelope kanjon. Ja, včeraj smo si del tega kanjona ogledali na supu, danes je sledil voden ogled spodnjega dela kanjona (Lower Antelope Canyon) na kopnem. Cel kanjon se nahaja na območju indijancev Navajo, ki ta park tudi upravljajo.

Kljub zgodnji uri je bila v kanjonu že gneča. Kar dolgo smo čakali na vstop v kanjon, saj je zelo ozek in ne “požira” množice ljudi, ki si ga želi ogledat. No, ob tem čakanju nam je Eva skoraj omedlela. Bila je čisto bleda in odsotna. Na srečo je po nekaj dolgih minutah prišla k sebi, a vseeno ni šla v kanjon. Z Luko sta počakala zunaj. Naš vodnik Boo Boo je organiziral prevoz z bugijem in Eva je v divji vožnji po tistih skalah prav uživala. Luka malce manj. Z Maxom sva spustila v kanjon in doživela lepote Antelope-a. Res je neverjetno, kaj ustvarja narava!

Popoldan smo šli na izlet z ladjico, ups, z raftom, po reki Colorado vse do Horseshoe ovinka. Štartali smo takoj pod jezom Glen (veljala so stroga varnostna pravila, pištole nisi smel vzeti s seboj) in se nato spustili po reki. Reka je v tem delu relativno mirna v primerjavi z Grand Canyonom. Vmes smo se ustavili, si ogledali indijanske freske na stenah kanjona in se skopali v reki. To je bilo PRIMA. Reka sicer mrzla, 47 stopinj farnheit, kar pomeni 8 stopinj celzija!?!! Imeli smo srečo, ker se je nato pooblačilo in ni bilo tako vroče. Je pa doživetje, ko se pelješ po kanjonu, kjer so stene visoke cca. 400m in so ljudje na vrhu videti kot drobne pikice. Peljali smo se mimo ovinka “horseshoe”, ki ima obliko podkve. Tam lahko celo kampiraš. 🙂

Zvečer večerja v mehiški restavraciji El Tapatio, po priporočilu lastnice trgovine, kjer smo si izposodili supe. Zelo dobro.

Top dneva:

Max – kanjon Antelope

Eva – divja vožnja z bugijem na vstopno točko kanjona

Luka – kopanje v reki Colorado

Maja – kopanje v reki Colorado

Nad nama indijanski poglavar…

Margarita…slastna!

Po dolgem času uživala v hrani…chicken fajitas…smo morali dvakrat tortilje naročit!

Kakšen mali avto smo imeli…ta rdeč bi bil ravno pravi 🙂

Doživeli kanjon Antelope…na sup-u

July 24, 2017

Dan 15 – nedelja, 23.7.2017 – SUP-anje po Lake Powel v Antelope Canyon

Danes je bil dan za supanje. Ko je Luka videl Tanjin itinerar za Ameriko, je bila to prva stvar, nad katero je bil navdušen. Tako smo to aktivnost vključili tudi na naš seznam. SUP-e smo prevzeli v Lake Powel Paddleboard. Nadvse prijazni in profesionalni so bili. Dobili smo SUP-e (kar na streho so nam jih naložili, drugega na drugega, štiri v vrsto), zemljevid in vsa pojasnila, ki smo jih potrebovali. Tudi sama trgovinica je bila simpatična, z vso opremo, ki jo rabiš. Ničesar preveč, ničesar premalo. Vse enostavno, zgrajeno iz treh starih ladijskih kontejnerjev, prodajni pult zbit iz starih palet in lično pobarvan. Vse v stilu zgodbe, ki jo prodajajo. Če se boste kdaj potikali tod naokoli, toplo priporočam. Na njihov zemljevid smo PRVI zapičili buciko na Slovenijo! Ponosno!!!

S supom smo se nato podali v kanjon Antelope. Pot je bila dolga cca. 6 milj in strašno lepa. Kanjon je počasi postajal vedno ožji, občutek je bil, da so tudi skale vedno višje. Lepoooooo! Res lepo!!! Vmes smo se kopali, našli skale za skakat v vodo, nekje so skakali tudi v višine več kot 5m. Veslati nazaj je bil kar izziv, ker je precej pihalo in smo se morali dodatno potruditi. Luka je ostal brez čevljev, ki jih je pustil na obali. Jaz pa sem dobila opekline na podplatih, ko sem po vročem asfaltu tekla na parkirišče po avto. Na srečo ni fejst hudo in še lahko hodim. Po padcu predvčerajšnjim v Springdale je Max danes ugotovil, da rabim posebno skrb, da bom prišla domov cela. 🙂

Za večerjo smo povprašali za nasvet lokalce in nismo bili razočarani. Big John Texas BBQ z živo country glasbo. Rebrca odlična!

Dodajte napis

Page/Lake Powel

July 24, 2017

Dan 14, sobota, 22.7.2017 – dan za ponovni premik

Pot: iz Springdale v Page, po cesti št. 9 v okviru nacionalnega parka Zion do Mt Carmel Junction, nato preko planote Grand Staircase do mesteca Page ob jezeru Powel; skupaj smo prevozili 190 km.

Vreme: sončno, s posameznimi popoldanskimi oblaki na nebu, je čas monsuna, temperatura preko 35 stopinj čez dan, zvečer se malce ohladi, tja do 30 stopinj, a vročino je tu lažje prenašat, ker ni vlage.

Spanje: Hampton Inn, Page

Za dobro jutro sva se z Luko odpravila še enkrat v Zion park, da ujameva jutranjo svetlobo in kakšen miren kotiček. Res je bilo mirno, z izjemo dveh točk – pot proti Angel’s Landing ter pot v Narrows. Tam so tisti pravi pohodniki že zarana odrinili na pot, prvi avtobus ob 6.20 je bil nabito poln! A teh točk sva se midva izognila. Drugje v parku pa je bil čisti mir. Srečala sva čapljo, pa pet srnic, trem sva se približala na dva metra in smo se mirno pozdravili in nadaljevali vsak svojo pot. Midva v hrib, one tri pa glodanje drevesnega lubja in slastnih listov. Res je bilo lepo. V Zion Lodge sva se pogovorila z neko američanko, ki je delala v trgovini in je razložila, da je prav posebno lepo pozimi.

Po mirnem zajtrku in kopanju v bazenu, smo se odpravili dalje. Max in Eva sta bila zadovoljna, ker sta lahko zadnje tri urce odspala na normalni postelji in ne na kavčku. 🙂 Pri rezervaciji tega hotela smo imeli smolo in izbrali napačno sobo – “king size bed”&kavč, namesto dve “queen size bed”. Max pravi, da je še danes cel polomljen.

Peljali smo se po cesti 9 proti Mt. Carmel Junction, ki pelje skozi tunel, zgrajen leta 1930. Tunel je brez luči, le vsake toliko časa je narejeno “naravno” okno, da je zagotovljena svetloba. Promet skozi poteka enosmerno, usmerjata ga dve “ranger”-ki. Pokrajina je zanimiva in se po poti precej spreminja. Ceste pa…ravne…

Mestece Page leži ob jezeru Powel. To je največje umetno jezero na zahodni polobli, ki je nastalo z zajezitvijo reke Colorado. Leta 1963 so zgradili jez Glen Canyon ter hkrati zaprli vse kanale, preko katerih je tekla reka Colorado med gradnjo jezu. Nato je kar 17 let trajalo, da je voda dosegla nivo 1.100m nadmorske višine, kot je danes. Jezero je danes pomembna turistična destinacija, kjer veliko američanov preživlja počitnice.

Večerjali smo v restavraciji “In the grand”, pravzaprav je bil to cel dogodek: večerja, ob živi glasbi ter nastop indijancev s tradicionalnimi plesi. Zanimivo!

Top dneva:

Luka – večerja v “In the grand”, no, malce si zmišljuje…zdaj je: jutro v Zion parku

Maja – jutranji sprehod v Zion parku

Eva – večerja v “In the grand”

Max – triurno spanje v “king size bed” po dveh nočeh na kavčku

Zion – pridemo še!

July 22, 2017

Dan 12 in 13 – četrtek, 20.7.2017 in petek, 21.7.2017 – nacionalni park Zion

Pot: Iz Las Vegasa do Springdale-a v nacionalnem parku Zion, za spremembo po avtocesti 15 proti severu, nato po hitri cesti št. 9 na vzhod; skupaj smo prevozili 260 km.

Vreme: delno sončno, s kakšnim oblačom na nebu, temperatura preko 30 stopinj čez dan, zvečer se malce ohladi (smo na nadmorski višini 1.200m)

Spanje: Desert Pearl Inn, Springdale (prima izbira, avtobusno postajo imamo pred hotelom, soba je lepa in ima razgled na hribe in bazen; slednji je super ohladitev, ko prideš iz hriba).

Zapustili smo Las Vegas in odrinili proti Zion nacionalnemu park. Ta se nahaja v zvezni državi Utah. Lepoooooo je tukaj in prav posebna energija. Tu bi se dalo preživeti teden dni dopusta skupaj na enem mestu.

Največja znamenitost tega nacionalnega parka je kanjon Zion ali indijansko Mukuntuweap, ki ga je v skale naredila reka “Virgin river”. Kanjon je dolg 24km, njegove stene segajo do višine 900m!?!! Glavna značilnost tega parka je rdeča barva skalovja. Njihova geološka zgradba je sestavljena iz 9 plasti sedimentnih kamnin, ki so se nalagale 150 milijonov let, predvsem v času mezozoika. V tem času je to območje imelo zelo različne okoliščine: od toplega, plitkega morja, nato rek, tolmunov in jezera do velike puščave.

Kot v vseh nacionalnih parkih tudi tukaj deluje sistem avtobusnega prevoza. Parkiraš na parkirišču, nato se po parku voziš z avtobusom. Avtobusi vozijo zelo pogosto, se ustavljajo na označenih postajah, od koder so izhodišča različnih pohodnih poti ali znamenitosti. Vozniki so večinoma starejši, upokojenci in izjemno prijazni. Tokrat smo lahko avto pustili kar pri hotelu in se že tukaj z avtobusom odpeljali v park.

Izbor hotela je bil res dober. Imamo kuhinjo, Evi so se kaj očke zasvetile, ko jo je zagledala in takoj rekla, da bo nekaj spekla. Pa čeprav so bili to le topli sendvički za zajtrk. Pred sobo imamo terasico, kjer smo zvečer kartali in zjutraj pojedli zajtrk ter spili kavico…še v pižami :-). Kar hitro po prihodu smo naredili spremembo načrta. V petek bi morali po planu narediti enodnevni izlet v nacionalni park Bryce. Pa nam je bilo tukaj tako všeč, da smo se odločili izpustiti Bryce in uživati dan več v Zion-u. Včasih se je bolje umiriti, si ogledati nekaj več na nekem mestu in zbrati svoje vtise, kot nenehno hiteti s ciljem, da pokljukaš čim več točk iz Lonely Planet-a.

V četrtek smo se zapeljali do končne postaje št. 9, do Temple of Sinawava in se sprehodili po poti ob reki (Riverside walk). Od tu naprej se začnejo t.i. Narrows, pot po kanjonu, kjer večinoma hodiš po reki. Za to rabiš dobro obutev (neoprenske nogavice in gozjarje). Žal je bila vremenska napoved neprimerna, da bi se sprehodili po tem delu. Poleti je tu namreč čas monsuna, kot pravijo domačini, kar pomeni nevihtno obdobje. Takrat je možnost hudourniških poplav velika, kanjon pa je tako ozek, da se težko umakneš na varno. V teh dneh, ko smo bili tukaj, je bila žal velika verjetnost neviht, zato se tja nismo podali. Je pa to vsekakor nekaj, kar bi bilo vredno doživet! Zato se mogoče vrnemo še kdaj. 🙂

Ogledali smo si tudi “Weeping Rock” ter “Emerald Pools”, Luka se je povzpel na Angel’s Landing. Z Evo sva namočili noge v Virgin River in kar nekaj časa čofotali…po blatu. Voda ima toplih 18 stopinj in je čisto kalna. Čas je bil tudi za igranje kart, veliko kopanja v bazenu, branje, celo eno žehto perila smo oprali.

Mestece Springdale je tudi prav simpatično. To je v bistvu malce večja vas, kjer je vse podrejeno turizmu. Najdeš en kup hotelčkov in restavracij, prodajaln športne opreme ter ponudnikov športnih aktivnosti, prodajalne lokalnih proizvodov, mali supermarket,… Imajo celo Zion bank. Seveda sem se morala slikati pred njo. Profesionalna deformacija, pač. 🙂

Top/četrtek:

Max – chipmonkey-ji na vsakem koraku

Eva – seskok s supergami v potok pod “weeping rock”

Luka – Zion park

Maja – domač guakamoli v Bit&Spur, slasten je bil

Top/petek:

Maja – čas v dvoje z Evo po predčasnem sestopu

Eva – čas v dvoje z mano

Max – uživanje solo v hotelu po predčasnem sestopu

Luka – vzpon na Angel’s Landing

Ko sem brala knjigo knjigo Tomaža Humarja, Svet ni meja, je v njej navrgel idejo, da bi morali v Sloveniji razmisliti o možnosti, da si avtocesto avtomobili delijo s kolesarji. Takrat se mi je to zdelo precej nenavadno. V Ameriki je to dejansko tako in deluje! Bi slovenskim voznikom uspelo vzpostavit sinergijo s kolesarji?

Prvi pogled s ceste na Zion.

Eden lepši…

…kot drugi.

…po Riverside trail….

Chipmonk-ov (veveric) je polno in ljudje jih nesramno hranijo. Zato vidiš tudi zelo debele, ki se komaj premikajo.

Viseči vrtovi

1000. fotka, foto by Max

Od tod dalje gredo “Narrows”, ki bodo žal morale počakati na naslednjo priložnost.

Zajtrk na terasi…

…in v postelji.

Pogled s terase.

V ozadju Angel’s Landing.

Predčasni sestop…

Na vrhu Angel’s Landing.

Ko se pozno popoldan spravlja k nevihti, a se na koncu prav nič ne zgodi.

Hooverjev jez – gradbena mojstrovina

July 20, 2017

Dan 11 – sreda, 19.7.2017 – Hooverjev jez

Zbudili smo se v deževno jutro. Ja, prav berete, v Las Vegasu je deževalo. Že v ponedeljek smo na televiziji poslušali o strašnih poplavah, ki jo se zgodile v Hendersonu. A nismo se zavedali, da je to bilo v bistvu le par 10 km stran od nas. Poročanje je bilo senzacionalno, Američani pač iz vsake stvari naredijo slona. Tudi za danes so bile napovedale nevihte, rdeči alarm. Nimaš izkušenj, kaj to tukaj pomeni. Je panika brez veze? Kako se odločiti? Ostati v Las Vegasu ali vseeno iti na izlet kot smo planirali?

Mi smo se po zajtrku v postelji 🙂 pozno dopoldan kljub vsem strašnih napovedim odpravili proti Hooverjevemu jezu. In preživeli brez dežja, brez nevihte.

Hooverjev jez je res mojstrovina brez primerjave. Z jezom so zajezili reko Colorado in zgradili elektrarno s 17 generatorji, ki daje električno energijo preko 20 milijonom prebivalcem zveznih držav Arizone, Nevade in Kalifornije. V času izgradnje je bil to najkompleksnejši elektrovod na svetu. Hkrati so z zajezitvijo lahko obvladovali dovod vode v dolino in le-to zaščitili pred nepredvidenimi poplavami. Z zajezitvijo je za jezom nastalo jezero Mead, ki je danes rekreativno območje.

Jez so začeli graditi v času velike depresije, leta 1931. Takrat je država s tem projektom dala delo več kot 5.000 delavcem (prijavilo se jih je preko 42.000). Jez je gradil konzorcij 6 podjetij, ki so združili moči za ta velik in pomemben projekt. Jez takšnih dimenzij do takrat na svetu še ni obstajal in določene tehnike gradnje so bile nepreizkušene. Dokončali so ga v 5 letih, 2 leti pred uradnim rokom. Gradnja je stala 49 milijonov USD, današnjo vrednost ocenjujejo na 1 milijardo USD.

Jez je res impresiven. Imela sem težavo s pogledom v dolino, ker višina ni moja prijateljica. Ogledali smo si razstavo o gradnji ter se sprehodili čez jez.

Zvečer ogled predstave Mystere, Cirqus de Soleil. V dvoje. Luka in jaz. Otroci niso želeli z nama. Res prava škoda. Predstava je bila izjemna.

Težko je verjeti, dokler tega ne vidiš na lastne oči

July 19, 2017

Dan 10 – torek, 18.7.2017 – Las Vegas

Danes je dan za počitek in shopping. Zjutraj smo doooolgo spali in se spočili. Privoščili smo si “all you can eat” zajtrk v hotelskem buffet-u. Tam kar nisi vedel, kaj bi si privoščil. Od svežih omletk in pečenih jajčk, ki so jih pripravili ekskluzivno zate, do klasike – rogljičkov, klobasic, zapečene slanine, pečenega krompirja, dimljenega lososa, skutke, palačink,… Nato smo do 12ih počivali. Max je končno lahko pogledal prvo epozodo Igre prestolov, ostali smo vsak našli svojo zaposlitev.

Popoldan je bil na sporedu shopping. Čez cesto v Venetian, kjer je vse kot v Benetkah. Dokler tega ne vidiš, težko verjameš, da je kaj takšnega res mogoče. Še manj razumeš smisel tega početja. Shopping center, ki je imitacija Benetk. Najdeš vse…od kanala in gondol z gondoljerji, s katero se lahko celo popelješ, Markovega trga, obkroženega z Doževo palačo, kjer je “food court” in en kup lokalov in restavracij, beneški stolp, Rialto, po katerem vodijo tekoče stopnice,… Ni da ni. Tu najdeš večino priznanih blagovnih znamk kot so Jimmy Choo, Manolo Blahnik, Fendi, Armani, Louis Vuiton, Gucci,… Nato smo jo mahnili še čez cesto v Ceasar Palace. Tudi ta shopping center ni dosti zaostajal za prejšnjim. Ta je v stilu rimljanov. Krasi ga Neptunov vodnjak, velik čez dve nadstropji, vodnjak bogov, kolosej, polno “rimskih” kipov,… Trgovine pa v stilu prvega. Shopping je bil uspešen. Max je našel nova sončna očala, jaz pa sem pristavila lonček in tudi “dobila” nova. Eva je našla nahrbtnik in zdaj lahko ta starega res vrže proč. Luka pa si je omislil nove lepe kratke hlače.

Zvečer večerja v Gordon Ramsey Pub&Grill, Ceasar Palace, Las Vegas. TOP. Zbirka je bogatejša za eno malo žličko. Ko sem natakarja vprašala, če mi jo prodajo, je prijazno odgovoril, da žal ne. Lahko pa čudežno izgine in on nič ne opazi. In tako je “magically disppeared”. 🙂

Vrhunci dneva:

Max – večerja in nova sončna očala

Eva – nov nahrbtnik

Luka – večerja

Maja – večerja