Dan 12 in 13 – četrtek, 20.7.2017 in petek, 21.7.2017 – nacionalni park Zion
Pot: Iz Las Vegasa do Springdale-a v nacionalnem parku Zion, za spremembo po avtocesti 15 proti severu, nato po hitri cesti št. 9 na vzhod; skupaj smo prevozili 260 km.
Vreme: delno sončno, s kakšnim oblačom na nebu, temperatura preko 30 stopinj čez dan, zvečer se malce ohladi (smo na nadmorski višini 1.200m)
Spanje: Desert Pearl Inn, Springdale (prima izbira, avtobusno postajo imamo pred hotelom, soba je lepa in ima razgled na hribe in bazen; slednji je super ohladitev, ko prideš iz hriba).
Zapustili smo Las Vegas in odrinili proti Zion nacionalnemu park. Ta se nahaja v zvezni državi Utah. Lepoooooo je tukaj in prav posebna energija. Tu bi se dalo preživeti teden dni dopusta skupaj na enem mestu.
Največja znamenitost tega nacionalnega parka je kanjon Zion ali indijansko Mukuntuweap, ki ga je v skale naredila reka “Virgin river”. Kanjon je dolg 24km, njegove stene segajo do višine 900m!?!! Glavna značilnost tega parka je rdeča barva skalovja. Njihova geološka zgradba je sestavljena iz 9 plasti sedimentnih kamnin, ki so se nalagale 150 milijonov let, predvsem v času mezozoika. V tem času je to območje imelo zelo različne okoliščine: od toplega, plitkega morja, nato rek, tolmunov in jezera do velike puščave.
Kot v vseh nacionalnih parkih tudi tukaj deluje sistem avtobusnega prevoza. Parkiraš na parkirišču, nato se po parku voziš z avtobusom. Avtobusi vozijo zelo pogosto, se ustavljajo na označenih postajah, od koder so izhodišča različnih pohodnih poti ali znamenitosti. Vozniki so večinoma starejši, upokojenci in izjemno prijazni. Tokrat smo lahko avto pustili kar pri hotelu in se že tukaj z avtobusom odpeljali v park.
Izbor hotela je bil res dober. Imamo kuhinjo, Evi so se kaj očke zasvetile, ko jo je zagledala in takoj rekla, da bo nekaj spekla. Pa čeprav so bili to le topli sendvički za zajtrk. Pred sobo imamo terasico, kjer smo zvečer kartali in zjutraj pojedli zajtrk ter spili kavico…še v pižami :-). Kar hitro po prihodu smo naredili spremembo načrta. V petek bi morali po planu narediti enodnevni izlet v nacionalni park Bryce. Pa nam je bilo tukaj tako všeč, da smo se odločili izpustiti Bryce in uživati dan več v Zion-u. Včasih se je bolje umiriti, si ogledati nekaj več na nekem mestu in zbrati svoje vtise, kot nenehno hiteti s ciljem, da pokljukaš čim več točk iz Lonely Planet-a.
V četrtek smo se zapeljali do končne postaje št. 9, do Temple of Sinawava in se sprehodili po poti ob reki (Riverside walk). Od tu naprej se začnejo t.i. Narrows, pot po kanjonu, kjer večinoma hodiš po reki. Za to rabiš dobro obutev (neoprenske nogavice in gozjarje). Žal je bila vremenska napoved neprimerna, da bi se sprehodili po tem delu. Poleti je tu namreč čas monsuna, kot pravijo domačini, kar pomeni nevihtno obdobje. Takrat je možnost hudourniških poplav velika, kanjon pa je tako ozek, da se težko umakneš na varno. V teh dneh, ko smo bili tukaj, je bila žal velika verjetnost neviht, zato se tja nismo podali. Je pa to vsekakor nekaj, kar bi bilo vredno doživet! Zato se mogoče vrnemo še kdaj. 🙂
Ogledali smo si tudi “Weeping Rock” ter “Emerald Pools”, Luka se je povzpel na Angel’s Landing. Z Evo sva namočili noge v Virgin River in kar nekaj časa čofotali…po blatu. Voda ima toplih 18 stopinj in je čisto kalna. Čas je bil tudi za igranje kart, veliko kopanja v bazenu, branje, celo eno žehto perila smo oprali.
Mestece Springdale je tudi prav simpatično. To je v bistvu malce večja vas, kjer je vse podrejeno turizmu. Najdeš en kup hotelčkov in restavracij, prodajaln športne opreme ter ponudnikov športnih aktivnosti, prodajalne lokalnih proizvodov, mali supermarket,… Imajo celo Zion bank. Seveda sem se morala slikati pred njo. Profesionalna deformacija, pač. 🙂
Top/četrtek:
Max – chipmonkey-ji na vsakem koraku
Eva – seskok s supergami v potok pod “weeping rock”
Luka – Zion park
Maja – domač guakamoli v Bit&Spur, slasten je bil
Top/petek:
Maja – čas v dvoje z Evo po predčasnem sestopu
Eva – čas v dvoje z mano
Max – uživanje solo v hotelu po predčasnem sestopu
Luka – vzpon na Angel’s Landing
Ko sem brala knjigo knjigo Tomaža Humarja, Svet ni meja, je v njej navrgel idejo, da bi morali v Sloveniji razmisliti o možnosti, da si avtocesto avtomobili delijo s kolesarji. Takrat se mi je to zdelo precej nenavadno. V Ameriki je to dejansko tako in deluje! Bi slovenskim voznikom uspelo vzpostavit sinergijo s kolesarji?
Prvi pogled s ceste na Zion.
Eden lepši…
…kot drugi.
…po Riverside trail….
Chipmonk-ov (veveric) je polno in ljudje jih nesramno hranijo. Zato vidiš tudi zelo debele, ki se komaj premikajo.
Viseči vrtovi
1000. fotka, foto by Max
Od tod dalje gredo “Narrows”, ki bodo žal morale počakati na naslednjo priložnost.
Zajtrk na terasi…
…in v postelji.
Pogled s terase.
V ozadju Angel’s Landing.
Predčasni sestop…
Na vrhu Angel’s Landing.
Ko se pozno popoldan spravlja k nevihti, a se na koncu prav nič ne zgodi.
