Category: Uncategorized

Še malo Grand Canyon-a

July 27, 2017
Dan 18 – sreda, 26.7.2017 – Grand Canyon

Danes smo si vzeli še en dan za Grand Canyon. Sprehodili smo se po Hermit Road na zahodnem delu parka. Hodili smo čisto ob roku kanjona in se vmes ustavljali na razglednih točkah. Na določenih mestih se je videlo tudi reko Colorado in s pogledom smo ujeli raftarje, ki so se spuščali po reki nazdol.

Še bo treba pridet v Grand Canyon in se peš spustiti iz vrha do reke. 🙂 To mora biti res doživetje!

Popoldan smo odrinili proti Williamsu, kjer smo imeli rezerviran hotel. Williams je malo mestece, kjer je nekoč tekla slavna Route 66. Nekaj tega utripa je videti še danes. Zvečer smo naredili krateh sprehod po tej eni ulici, kjer najdeš prav vse. Od bencinske črpalke, motelov, trgovinic z darili, trgovin z usnjenimi izdelki (predvsem kavbojskimi škornji) in klobuki ter polno restavracij.




Končno Grand Canyon

July 26, 2017
Dan 17 – torek, 25.7.2017 – Grand Canyon

Končno je prišel dan za Grand Canyon. Zjutraj smo iz Page-a odrinili kar zgodaj. Najprej smo se ustavili malce naprej od našega hotela in si z vrha v jutranji svetlobi ogledali Horseshoe. Neverjetno! Tudi svetloba je bila prav posebna. Zbirali so se oblaki, skozi njih je na trenutke posijalo sonce. Uauu.
Sledila je vožnja po cesti 98 do Grand Canyona. Pot vodi čez indijanski rezervat Navajo, ob poti sem ter tja vidiš zaselke in samostojne hiške. Čisto preproste. Ob poti prodajajo indijanski nakit in druge izdelke. Ker smo bili zgodnji, je bilo polnih bolj malo stojnic.
Bolj smo se bližali velikemu kanjonu, slabše vreme je bilo. Shladilo se je na 14 stopinj celzija, mi pa oblečeni za v puščavo – kratke hlače in majčke na naramnice. Na prvem postanku smo še nekaj videli, sledila je pa čista megla. Vzeli smo si odmor za kosilce, potem pa vseeno odrinili naokoli. Iskali smo mesta, kjer se je dalo prebrati ali videti kaj zanimivega znotraj – muzej, pa visitor center,… Kmalu se je zjasnilo in Grand Canyon se nam je pokazal v vsej svoji veličini.
Ker nam jo je tako zagodlo vreme, smo se odločili, da se jutri vrnemo in še dopoldan preživimo tukaj! Na srečo spimo zelo blizu.
Top dneva:
Eva – zbiranje štampiljk po velikem kanjonu
Max – vedute Grand Canyona
Luka – prvi pogled na Grand Canyon
Maja – jutranja panorama na Horseshoe

Kopali smo se v Colorado river

July 26, 2017
Dan 16 – ponedeljek, 24.7.2017 – kanjon Antelope in reka Colorado

Danes smo imeli na sporedu dve organizirani aktivnosti, ki smo jih rezervirali že v Ljubljani. Zjutraj smo si šli najprej ogledat Antelope kanjon. Ja, včeraj smo si del tega kanjona ogledali na supu, danes je sledil voden ogled spodnjega dela kanjona (Lower Antelope Canyon) na kopnem. Cel kanjon se nahaja na območju indijancev Navajo, ki ta park tudi upravljajo.

Kljub zgodnji uri je bila v kanjonu že gneča. Kar dolgo smo čakali na vstop v kanjon, saj je zelo ozek in ne “požira” množice ljudi, ki si ga želi ogledat. No, ob tem čakanju nam je Eva skoraj omedlela. Bila je čisto bleda in odsotna. Na srečo je po nekaj dolgih minutah prišla k sebi, a vseeno ni šla v kanjon. Z Luko sta počakala zunaj. Naš vodnik Boo Boo je organiziral prevoz z bugijem in Eva je v divji vožnji po tistih skalah prav uživala. Luka malce manj. Z Maxom sva spustila v kanjon in doživela lepote Antelope-a. Res je neverjetno, kaj ustvarja narava!

Popoldan smo šli na izlet z ladjico, ups, z raftom, po reki Colorado vse do Horseshoe ovinka. Štartali smo takoj pod jezom Glen (veljala so stroga varnostna pravila, pištole nisi smel vzeti s seboj) in se nato spustili po reki. Reka je v tem delu relativno mirna v primerjavi z Grand Canyonom. Vmes smo se ustavili, si ogledali indijanske freske na stenah kanjona in se skopali v reki. To je bilo PRIMA. Reka sicer mrzla, 47 stopinj farnheit, kar pomeni 8 stopinj celzija!?!! Imeli smo srečo, ker se je nato pooblačilo in ni bilo tako vroče. Je pa doživetje, ko se pelješ po kanjonu, kjer so stene visoke cca. 400m in so ljudje na vrhu videti kot drobne pikice. Peljali smo se mimo ovinka “horseshoe”, ki ima obliko podkve. Tam lahko celo kampiraš. 🙂

Zvečer večerja v mehiški restavraciji El Tapatio, po priporočilu lastnice trgovine, kjer smo si izposodili supe. Zelo dobro.

Top dneva:
Max – kanjon Antelope
Eva – divja vožnja z bugijem na vstopno točko kanjona
Luka – kopanje v reki Colorado
Maja – kopanje v reki Colorado

Nad nama indijanski poglavar… 



Margarita…slastna! 

Po dolgem času uživala v hrani…chicken fajitas…smo  morali dvakrat tortilje naročit!

Kakšen mali avto smo imeli…ta rdeč bi bil ravno pravi 🙂

Doživeli kanjon Antelope…na sup-u

July 24, 2017
Dan 15 – nedelja, 23.7.2017 – SUP-anje po Lake Powel v Antelope Canyon

Danes je bil dan za supanje. Ko je Luka videl Tanjin itinerar za Ameriko, je bila to prva stvar, nad katero je bil navdušen. Tako smo to aktivnost vključili tudi na naš seznam. SUP-e smo prevzeli v Lake Powel Paddleboard. Nadvse prijazni in profesionalni so bili. Dobili smo SUP-e (kar na streho so nam jih naložili, drugega na drugega, štiri v vrsto), zemljevid in vsa pojasnila, ki smo jih potrebovali. Tudi sama trgovinica je bila simpatična, z vso opremo, ki jo rabiš. Ničesar preveč, ničesar premalo. Vse enostavno, zgrajeno iz treh starih ladijskih kontejnerjev, prodajni pult zbit iz starih palet in lično pobarvan. Vse v stilu zgodbe, ki jo prodajajo. Če se boste kdaj potikali tod naokoli, toplo priporočam. Na njihov zemljevid smo PRVI zapičili buciko na Slovenijo! Ponosno!!!

S supom smo se nato podali v kanjon Antelope. Pot je bila dolga cca. 6 milj in strašno lepa. Kanjon je počasi postajal vedno ožji, občutek je bil, da so tudi skale vedno višje. Lepoooooo! Res lepo!!! Vmes smo se kopali, našli skale za skakat v vodo, nekje so skakali tudi v višine več kot 5m. Veslati nazaj je bil kar izziv, ker je precej pihalo in smo se morali dodatno potruditi. Luka je ostal brez čevljev, ki jih je pustil na obali. Jaz pa sem dobila opekline na podplatih, ko sem po vročem asfaltu tekla na parkirišče po avto. Na srečo ni fejst hudo in še lahko hodim. Po padcu predvčerajšnjim v Springdale je Max danes ugotovil, da rabim posebno skrb, da bom prišla domov cela. 🙂

Za večerjo smo povprašali za nasvet lokalce in nismo bili razočarani. Big John Texas BBQ z živo country glasbo. Rebrca odlična!

Dodajte napis

Page/Lake Powel

July 24, 2017

Dan 14, sobota, 22.7.2017 – dan za ponovni premik

Pot: iz Springdale v Page, po cesti št. 9 v okviru nacionalnega parka Zion do Mt Carmel Junction, nato preko planote Grand Staircase do mesteca Page ob jezeru Powel; skupaj smo prevozili 190 km.
Vreme: sončno, s posameznimi popoldanskimi oblaki na nebu, je čas monsuna, temperatura preko 35 stopinj čez dan, zvečer se malce ohladi, tja do 30 stopinj, a vročino je tu lažje prenašat, ker ni vlage.
Spanje: Hampton Inn, Page

Za dobro jutro sva se z Luko odpravila še enkrat v Zion park, da ujameva jutranjo svetlobo in kakšen miren kotiček. Res je bilo mirno, z izjemo dveh točk – pot proti Angel’s Landing ter pot v Narrows. Tam so tisti pravi pohodniki že zarana odrinili na pot, prvi avtobus ob 6.20 je bil nabito poln! A teh točk sva se midva izognila. Drugje v parku pa je bil čisti mir. Srečala sva čapljo, pa pet srnic, trem sva se približala na dva metra in smo se mirno pozdravili in nadaljevali vsak svojo pot. Midva v hrib, one tri pa glodanje drevesnega lubja in slastnih listov. Res je bilo lepo. V Zion Lodge sva se pogovorila z neko američanko, ki je delala v trgovini in je razložila, da je prav posebno lepo pozimi.

Po mirnem zajtrku in kopanju v bazenu, smo se odpravili dalje. Max in Eva sta bila zadovoljna, ker sta lahko zadnje tri urce odspala na normalni postelji in ne na kavčku. 🙂 Pri rezervaciji tega hotela smo imeli smolo in izbrali napačno sobo – “king size bed”&kavč, namesto dve “queen size bed”. Max pravi, da je še danes cel polomljen.

Peljali smo se po cesti 9 proti Mt. Carmel Junction, ki pelje skozi tunel, zgrajen leta 1930. Tunel je brez luči, le vsake toliko časa je narejeno “naravno” okno, da je zagotovljena svetloba. Promet skozi poteka enosmerno, usmerjata ga dve “ranger”-ki. Pokrajina je zanimiva in se po poti precej spreminja. Ceste pa…ravne…

Mestece Page leži ob jezeru Powel. To je največje umetno jezero na zahodni polobli, ki je nastalo z zajezitvijo reke Colorado. Leta 1963 so zgradili jez Glen Canyon ter hkrati zaprli vse kanale, preko katerih je tekla reka Colorado med gradnjo jezu. Nato je kar 17 let trajalo, da je voda dosegla nivo 1.100m nadmorske višine, kot je danes. Jezero je danes pomembna turistična destinacija, kjer veliko američanov preživlja počitnice.

Večerjali smo v restavraciji “In the grand”, pravzaprav je bil to cel dogodek: večerja, ob živi glasbi ter nastop indijancev s tradicionalnimi plesi. Zanimivo!

Top dneva:
Luka – večerja v “In the grand”, no, malce si zmišljuje…zdaj je: jutro v Zion parku
Maja – jutranji sprehod v Zion parku
Eva – večerja v “In the grand”
Max – triurno spanje v “king size bed” po dveh nočeh na kavčku





Zion – pridemo še!

July 22, 2017
Dan 12 in 13 – četrtek, 20.7.2017 in petek, 21.7.2017 – nacionalni park Zion

Pot: Iz Las Vegasa do Springdale-a v nacionalnem parku Zion, za spremembo po avtocesti 15 proti severu, nato po hitri cesti št. 9 na vzhod; skupaj smo prevozili 260 km.
Vreme: delno sončno, s kakšnim oblačom na nebu, temperatura preko 30 stopinj čez dan, zvečer se malce ohladi (smo na nadmorski višini 1.200m)
Spanje: Desert Pearl Inn, Springdale (prima izbira, avtobusno postajo imamo pred hotelom, soba je lepa in ima razgled na hribe in bazen; slednji je super ohladitev, ko prideš iz hriba).

Zapustili smo Las Vegas in odrinili proti Zion nacionalnemu park. Ta se nahaja v zvezni državi Utah. Lepoooooo je tukaj in prav posebna energija. Tu bi se dalo preživeti teden dni dopusta skupaj na enem mestu. 

Največja znamenitost tega nacionalnega parka je kanjon Zion ali indijansko Mukuntuweap, ki ga je v skale naredila reka “Virgin river”. Kanjon je dolg 24km, njegove stene segajo do višine 900m!?!! Glavna značilnost tega parka je rdeča barva skalovja. Njihova geološka zgradba je sestavljena iz 9 plasti sedimentnih kamnin, ki so se nalagale 150 milijonov let, predvsem v času mezozoika. V tem času je to območje imelo zelo različne okoliščine: od toplega, plitkega morja, nato rek, tolmunov in jezera do velike puščave.

Kot v vseh nacionalnih parkih tudi tukaj deluje sistem avtobusnega prevoza. Parkiraš na parkirišču, nato se po parku voziš z avtobusom. Avtobusi vozijo zelo pogosto, se ustavljajo na označenih postajah, od koder so izhodišča različnih pohodnih poti ali znamenitosti. Vozniki so večinoma starejši, upokojenci in izjemno prijazni. Tokrat smo lahko avto pustili kar pri hotelu in se že tukaj z avtobusom odpeljali v park.

Izbor hotela je bil res dober. Imamo kuhinjo, Evi so se kaj očke zasvetile, ko jo je zagledala in takoj rekla, da bo nekaj spekla. Pa čeprav so bili to le topli sendvički za zajtrk. Pred sobo imamo terasico, kjer smo zvečer kartali in zjutraj pojedli zajtrk ter spili kavico…še v pižami :-). Kar hitro po prihodu smo naredili spremembo načrta. V petek bi morali po planu narediti enodnevni izlet v nacionalni park Bryce. Pa nam je bilo tukaj tako všeč, da smo se odločili izpustiti Bryce in uživati dan več v Zion-u. Včasih se je bolje umiriti, si ogledati nekaj več na nekem mestu in zbrati svoje vtise, kot nenehno hiteti s ciljem, da pokljukaš čim več točk iz Lonely Planet-a.

V četrtek smo se zapeljali do končne postaje št. 9, do Temple of Sinawava in se sprehodili po poti ob reki (Riverside walk). Od tu naprej se začnejo t.i. Narrows, pot po kanjonu, kjer večinoma hodiš po reki. Za to rabiš dobro obutev (neoprenske nogavice in gozjarje). Žal je bila vremenska napoved neprimerna, da bi se sprehodili po tem delu. Poleti je tu namreč čas monsuna, kot pravijo domačini, kar pomeni nevihtno obdobje. Takrat je možnost hudourniških poplav velika, kanjon pa je tako ozek, da se težko umakneš na varno. V teh dneh, ko smo bili tukaj, je bila žal velika verjetnost neviht, zato se tja nismo podali. Je pa to vsekakor nekaj, kar bi bilo vredno doživet! Zato se mogoče vrnemo še kdaj. 🙂

Ogledali smo si tudi “Weeping Rock” ter “Emerald Pools”, Luka se je povzpel na Angel’s Landing. Z Evo sva namočili noge v Virgin River in kar nekaj časa čofotali…po blatu. Voda ima toplih 18 stopinj in je čisto kalna. Čas je bil tudi za igranje kart, veliko kopanja v bazenu, branje, celo eno žehto perila smo oprali.

Mestece Springdale je tudi prav simpatično. To je v bistvu malce večja vas, kjer je vse podrejeno turizmu. Najdeš en kup hotelčkov in restavracij, prodajaln športne opreme ter ponudnikov športnih aktivnosti, prodajalne lokalnih proizvodov, mali supermarket,… Imajo celo Zion bank. Seveda sem se morala slikati pred njo. Profesionalna deformacija, pač. 🙂

Top/četrtek:
Max – chipmonkey-ji na vsakem koraku
Eva – seskok s supergami v potok pod “weeping rock”
Luka – Zion park
Maja – domač guakamoli v Bit&Spur, slasten je bil

Top/petek:
Maja – čas v dvoje z Evo po predčasnem sestopu
Eva – čas v dvoje z mano
Max – uživanje solo v hotelu po predčasnem sestopu
Luka – vzpon na Angel’s Landing

Ko sem brala knjigo knjigo Tomaža Humarja, Svet ni meja, je v njej navrgel idejo, da bi morali v Sloveniji razmisliti o možnosti, da si avtocesto avtomobili delijo s kolesarji. Takrat se mi je to zdelo precej nenavadno. V Ameriki je to dejansko tako in deluje! Bi slovenskim voznikom uspelo vzpostavit sinergijo s kolesarji?

Prvi pogled s ceste na Zion.


 Eden lepši…

…kot drugi.

…po Riverside trail….

Chipmonk-ov (veveric) je polno in ljudje jih nesramno hranijo. Zato vidiš tudi zelo debele, ki se komaj premikajo. 

Viseči vrtovi 

 1000. fotka, foto by Max

Od tod dalje gredo “Narrows”, ki bodo žal morale počakati na naslednjo priložnost. 

 Zajtrk na terasi…

…in v postelji.
Pogled s terase.

 V ozadju Angel’s Landing.

Predčasni sestop…


 Na vrhu Angel’s Landing.





Ko se pozno popoldan spravlja k nevihti, a se na koncu prav nič ne zgodi.

Hooverjev jez – gradbena mojstrovina

July 20, 2017
Dan 11 – sreda, 19.7.2017 – Hooverjev jez

Zbudili smo se v deževno jutro. Ja, prav berete, v Las Vegasu je deževalo. Že v ponedeljek smo na televiziji poslušali o strašnih poplavah, ki jo se zgodile v Hendersonu. A nismo se zavedali, da je to bilo v bistvu le par 10 km stran od nas. Poročanje je bilo senzacionalno, Američani pač iz vsake stvari naredijo slona. Tudi za danes so bile napovedale nevihte, rdeči alarm. Nimaš izkušenj, kaj to tukaj pomeni. Je panika brez veze? Kako se odločiti? Ostati v Las Vegasu ali vseeno iti na izlet kot smo planirali? 

Mi smo se po zajtrku v postelji 🙂 pozno dopoldan kljub vsem strašnih napovedim odpravili proti Hooverjevemu jezu. In preživeli brez dežja, brez nevihte.

Hooverjev jez je res mojstrovina brez primerjave. Z jezom so zajezili reko Colorado in zgradili elektrarno s 17 generatorji, ki daje električno energijo preko 20 milijonom prebivalcem zveznih držav Arizone, Nevade in Kalifornije. V času izgradnje je bil to najkompleksnejši elektrovod na svetu. Hkrati so z zajezitvijo lahko obvladovali dovod vode v dolino in le-to zaščitili pred nepredvidenimi poplavami. Z zajezitvijo je za jezom nastalo jezero Mead, ki je danes rekreativno območje.

Jez so začeli graditi v času velike depresije, leta 1931. Takrat je država s tem projektom dala delo več kot 5.000 delavcem (prijavilo se jih je preko 42.000). Jez je gradil konzorcij 6 podjetij, ki so združili moči za ta velik in pomemben projekt. Jez takšnih dimenzij do takrat na svetu še ni obstajal in določene tehnike gradnje so bile nepreizkušene. Dokončali so ga v 5 letih, 2 leti pred uradnim rokom. Gradnja je stala 49 milijonov USD, današnjo vrednost ocenjujejo na 1 milijardo USD.

Jez je res impresiven. Imela sem težavo s pogledom v dolino, ker višina ni moja prijateljica. Ogledali smo si razstavo o gradnji ter se sprehodili čez jez.

Zvečer ogled predstave Mystere, Cirqus de Soleil. V dvoje. Luka in jaz. Otroci niso želeli z nama. Res prava škoda. Predstava je bila izjemna.



Težko je verjeti, dokler tega ne vidiš na lastne oči

July 19, 2017
Dan 10 – torek, 18.7.2017 – Las Vegas

Danes je dan za počitek in shopping. Zjutraj smo doooolgo spali in se spočili. Privoščili smo si “all you can eat” zajtrk v hotelskem buffet-u. Tam kar nisi vedel, kaj bi si privoščil. Od svežih omletk in pečenih jajčk, ki so jih pripravili ekskluzivno zate, do klasike – rogljičkov, klobasic, zapečene slanine, pečenega krompirja, dimljenega lososa, skutke, palačink,… Nato smo do 12ih počivali. Max je končno lahko pogledal prvo epozodo Igre prestolov, ostali smo vsak našli svojo zaposlitev.

Popoldan je bil na sporedu shopping. Čez cesto v Venetian, kjer je vse kot v Benetkah. Dokler tega ne vidiš, težko verjameš, da je kaj takšnega res mogoče. Še manj razumeš smisel tega početja. Shopping center, ki je imitacija Benetk. Najdeš vse…od kanala in gondol z gondoljerji, s katero se lahko celo popelješ, Markovega trga, obkroženega z Doževo palačo, kjer je “food court” in en kup lokalov in restavracij, beneški stolp, Rialto, po katerem vodijo tekoče stopnice,… Ni da ni. Tu najdeš večino priznanih blagovnih znamk kot so Jimmy Choo, Manolo Blahnik, Fendi, Armani, Louis Vuiton, Gucci,… Nato smo jo mahnili še čez cesto v Ceasar Palace. Tudi ta shopping center ni dosti zaostajal za prejšnjim. Ta je v stilu rimljanov. Krasi ga Neptunov vodnjak, velik čez dve nadstropji, vodnjak bogov, kolosej, polno “rimskih” kipov,… Trgovine pa v stilu prvega. Shopping je bil uspešen. Max je našel nova sončna očala, jaz pa sem pristavila lonček in tudi “dobila” nova. Eva je našla nahrbtnik in zdaj lahko ta starega res vrže proč. Luka pa si je omislil nove lepe kratke hlače.

Zvečer večerja v Gordon Ramsey Pub&Grill, Ceasar Palace, Las Vegas. TOP. Zbirka je bogatejša za eno malo žličko. Ko sem natakarja vprašala, če mi jo prodajo, je prijazno odgovoril, da žal ne. Lahko pa čudežno izgine in on nič ne opazi. In tako je “magically disppeared”. 🙂

Vrhunci dneva:
Max – večerja in nova sončna očala
Eva – nov nahrbtnik
Luka – večerja
Maja – večerja

Las Vegas, breakfast outfit :-)…čeprav ga ni čez zajtrk v kopalkah/pižami v kampu

Panoramski pogled na shopping center od zunaj 

Eva na lasvegaškem Rialtu 

Pogled na naš hotel Treasure Island

Markov trg v notranjosti shopping centra, še nebo je modro…. 

“How are you doing”…brand new sunglasses…

Končno smo našli pravi talijanski espreso… capo triestino! 

Raziskava trga…2cl italijanske grappe stane 40 USD…trg za naš orehovec je veliiiik!

Vodnjak v Ceasar’s Palace 

V tej pekarni je tako sladko dišalo, da si se težko uprl nečemu sladkemu.


Popolna sprememba – iz harmonične narave v divje mesto

July 18, 2017

Dan 9 – ponedeljek, 17.7.2017 – iz Doline smrti v Las Vegas

Pot: Iz Death Valley do Las Vegasa, po stari španski cesti. Ne, mi res ne moremo ubrati navadnih cest, vedno iščemo nekaj drugačnega. Prevozili smo 270 km.
Vreme: sončno, na trenutke oblačno, tako v Death Valley kot v Las Vegasu smo izkusili dež!!! Ja, prav ste prebrali, tudi v Dolini smrti je deževalo. Temperatura 30 stopinj zjutraj  v Death Valley in 40 stopinj ob 10ih zvečer v Las Vegasu.

Spanje: Treasure Island, Las Vegas

Zjutraj malo pred peto, še v čisti temi, sva se z Luko odpravila gledat sončni vzhod. Nočno življenje v puščavi je res prav zanimivo. Če včeraj čez dan nismo srečali prav nobene živali, sva jih zjutraj na poti srečala kar nekaj. Ko se pelješ mimo ali pa ti prečka cesto, je kar težko ugotoviti, katero žival si srečal. No, midva sva družno ugotovila, da so bili to zajec z velikimi ušesi (jackrabbit), pa kenguru podgane in veverice. Prav živahno je bilo.

Na poti do “Zabriskie point” naju je ujel dež. Heeej, dež v Dolini smrti je res nekaj posebnega!!! Ni ga bilo sicer veliko, le nekaj kapelj. Nebo je bilo delno oblačno in en velik črn oblak je bil nad nama. Kar nekaj ljudi se je že nabralo v Zabriskie point v pričakovanju sončnega vzhoda. Zanimivo je bilo, kako so vsi gledali v hrib na vzhodu, kjer naj bi se prikazal sonček. Toliko bolj zanimvo pa je bilo vse naokoli. Sonček je počasi obsvetljeval pokrajino in barve so bile čudovite. Od rumene, oranžne, vijolične in rdeče. In skale so vsak trenutek spreminjale svojo podobo. Podala sva se še na Dante’s View, to je razgledna točka 1669m visoko, od koder se odpira krasen pogled na hribe in kotanjo Badwater. Tukaj sva srečala le enega fotografa, ki je ob stativu čakal na pravo svetlobo za svoje fotografije. Sicer pa mir in tišina, prostrana pokrajina daje občutek brezčasnosti.

Po zajtrku v hotelu smo počasi odrinili proti Las Vegasu. Peljali smo se po “Old Spanish Trail”, stari španski trgovski poti. Ta je povezovala severna naselja Nove Mehike z naselji okoli Los Angelesa v Kaliforniji. Dolga je bila približno 1900 km in je potekala preko področja visokih gora, suhih puščav in globokih kanjonov. Velja za eno najbolj napornih od vseh trgovskih poti kdajkoli delujočih v ZDA. Danes je to normalna cesta, po kateri pa se vozijo le navdušenci. Na nekaterih delih je asflat že malce dotrajan, a ni hudega. Po celi poti smo srečali le 5 avtomobilov.
V Las Vegas smo prispeli zgodaj, že okoli 12ih. Prijavili smo se v hotel in šli na kosilce kar v hotelu. Možnosti izbire je res veliko. Samo naš hotel ponuja najmanj 10 različnih, kje je še vse ostalo v mestu. Po kosilu počitek, igranje kart in poskus, da Luka in Max uredita HBO. Začela se je namreč nova sezona Igre prestolov. Potem prvi shopping čez cesto v Fashion Show. A se nam je kar mudilo, ker smo šli zvečer na tekmo.
To je bila res sreča. Ko smo imeli že celo pot splanirano in hotele rezervirane, Max ugotovi, da je prav 17.7. finale NBA Summer League v Las Vegasu. HURA!!! Karte smo kupili že v Ljubljani in tako danes doživeli NBA tekmo v živo. LA Lakers proti Portland Trail Blaizers. Dvorana je bila polna, večina nas je navijala za Lakerse, ki so na koncu tudi zmagali. Na tekmi je bil Magic Johnson, ki je imel vsak odmor vrsto ljudi pred sabo, ki so želeli njegov podpis ali pa se z njim slikati. Navdušeni! Prav sem štirih je bila tekma danes TOP dneva!
     Če dobro pogledaš, vidiš mavrico v sredini. 

    Pogled na kotanjo Badwater z Dantes’s View.
     Old Spanish Trail

V Dolini smrti pri 53 stopinjah C

July 17, 2017
Dan 8 – nedelja, 16.7.2017 – Death Valley
Pot: Iz Bakersfielda do Amargose v Death Valley, po cesti 58 proti vzhodu, nato po 14 in 395 na sever in nato po 180 ponovno na vzhod, v Death Valley; skupaj smo prevozili preko 470 km.
Vreme: sončno s kakšnim malim oblačkom na nebu, res majhnim :-), temperatura 29 stopinj ob 8ih zjutraj v Bakersfieldu pa vse do divjih 53 stopinj v Death Valley-u
Spanje: Longstreet Inn&Casino, Amargosa, Nevada (takoj čez mejo s Californio)
Cilj današnjega dne je Death Valley. Do tja je bilo precej vožnje, ki pa je bila zanimiva. Če opazuješ pokrajino, mesta in mesta duhov, mimo vozeče avtomobile, res ne more biti dolgčas. 
Na poti iz Bakersfielda proti zahodu so se nadaljevale plantaže sadja in oreškov, kot smo jih videli že včeraj. Breskve, trta, datlji, pistacije, pomaranče. Vmes požeta žitna polja. Barvna kombinacija je zanimiva. Tam, kjer so nasadi sadja, je pokrajina zelena. Namakalni sistem je seveda bistven za uspešni pridelek. Požeta žitna polja so zlato rumena. Lepo.
Počasi smo se vzpenjali in pokrajina se je začela spreminjati. Nasade je zamenjala travnata površina z redkim nizkim drevjem. Videli smo tudi “nasad” vetrnih elektrarn (Alta Wind Energy Center). Vetrnice so bile posejane čez cel hrib, tako gosto druge ob drugi še nisem videla. Kmalu smo zavili proti severu. Tukaj pa vidiš tisto tipično Ameriko, kot jo poznamo iz filmov. Dolge, ravne ceste, ki jih ni in ni konca. Vsake toliko kakšna hiška, bencinska črpalka ali pa “ghost town”, potem spet dooolgo ničesar, razen ravne ceste. V kraju Olanha smo se obrnili na vzhod in kmalu prišli v nacionalni park Death Valley.
Death Valley je puščava in ena izmed najbolj vročih krajev na svetu. Poleti namerijo preko 50 stopinj celzija, tako je bilo tudi danes, ko se je termometer dvignil na 52 stopinj. Furnace Creek ima rekord v najvišje izmerjeni temperaturi na svetu (56,7 stopinj, 10.7.1913). Furnace creek je “glavno (in edino) mesto” v parku, premore pa trgovino, gostilno (saloon), pošto, mali muzej, golf resort, ranč, en super truper hotel, center za obiskovalce, bencinsko črpalko in celo mini letališče. Leta 2010 je štelo celih 24 prebivalcev. Tu smo se ustavili na kratko kosilce. Na zunaj je izgledalo mestece kot izumrlo, nikjer ni bilo nikogar. Zdelo se je, kot da je gostilna zaprta. A…ko vstopiš, vidiš, da se vsi skrivajo v klimatiziranih prostorih, ker je zunaj enostavno neznosno vroče. 
V Death Valley se nahaja najnižja točka Severne Amerike (Badwater), 86m pod morsko gladino. Tam so solna polja. Peljali smo se mimo sipin in se tudi sprehodili po vročem pesku. Ogledali smo si Artists Palette in Zabriskie point, kjer v vsej razsežnosti lahko vidiš raznoliko geološko sestavo kamnin v dolini. Zanimivo je dejstvo, da glavno erozijo povzroča voda in ne veter. Padavin je tu izredno malo, a takrat, ko so, voda ne ponikne, temveč se pretaka po površju in s svojo močjo oblikuje pokrajino. Na veliko mestih smo videli oznake, da je cesta lahko poplavljena.
Prvotno smo imeli rezerviran hotel v Death Valley Junction – Amarosa Opera Hotel. Že doma je Max navijal, da ni ok. Po posvetu smo upoštevali željo in našli novo lokacijo nekaj km stran – Longstreet Inn&Casino. Zanimivo je to, da je že v Nevadi, 50m čez mejo.
Top dneva:
Eva – 😀
Max – klimatizirani prostori
Luka – Badwater in solna polja
Maja – vožnja, ravne ceste, ghost towns; res je kot v starih filmih

P.S.: Slikce sledijo, internet dela zelo počaaaaasi…